Za kaj gre v tej pokopališki komediji?
Ciglerjevi pokopavajo ženo in mamo Marijo. Ob vsej tragičnosti dogodka je videti, da zlasti hčerki Vero in Cito zelo zanima, ali je dovolj rož, kakšna bo hrana na sedmini in ali bodo fotografije lepo izpadle.
To ujezi najstnico Tinko, ki odide s pogreba, »saj ne bo pozirala in igrala« na maminem pogrebu. Ker zet Mišo, ki s kamero snema dogajanje, taca po sosednjem grobu, ga zato napade lastnica sosednjega groba Antonija Močnik, ki ima tam pokopanega sina. Pride do prvega prepira med »sosedi«, ki pa seveda ni zadnji. Osamljeni in užaloščeni vdovec Jožko Ciglar hodi na grob k svoji Marički in ji tam popeva Kaj ti je deklica, na Močnikov grob pa hodi tudi vdova Amalija, ki je v sporu s taščo, saj ena zasaja na pokojnikovem grobu marjetice, druga pa mačehe…
Toda med »žalujočima ostalima« Jožkom Ciglarjem in vdovo Amalijo Močnik se na grobu spletejo simpatije kljub ostremu nasprotovanju Ciglerjevih hčera in tašče Močnikove. Ker se sovražijo, gre torej za »nekakšna Romeo in Julijo na pokopališču«. Na koncu ne več mladi par pobegne in se poroči, a se na dnevu mrtvih s pomočjo direktorja, grobarja, zalivalk vse nekako pomiri. Uporniška dijakinja Tinka pa pove, da je noseča in da se bo življenje lepo nadaljevalo… Pokopališče naj ne bo le strašljiv kraj, ampak metafora za naše življenje, odnose, jezo, ljubezen…
Sklepni song pravi, kaj se, človek, britofa bojiš, saj vendar večnost tu prespiš…
Kot avtor se seveda zavedam, da šale in komika niso »doma« na tako
svetem kraju, kot je pokopališče. Po drugi strani pa seveda ustvarjalca vabijo tudi »svete teme« in ne more sprejeti splošnega mnenja, da se ne spodobi delat komedijo na primer iz papeža, cerkve, mater, partizanov, domobrancev, domovine, veteranov, revežev, bolnikov …
Potem je teh tabujev preprosto preveč in njihovih varuhov še več.
Zato je moje mnenje, da je ni »prepovedane« teme, če avtor ne žali čustev in ne zasmehuje doseženih kulturnih vrednot. Tudi na pokopališčih se dogaja »teater« ( kostumi, scenska glasba, občinstvo, rekviziti…). Tudi te naše razkošne grobnice so včasih neke vrste postavljaštvo. Potrošniško tekmovanje v številu sveč in vencev ob dnevu mrtvih prav tako.
Komemoracije bodisi pred partizanskimi ali domobranskimi grobovi imajo včasih politično in ne častno dimenzijo… Zgodbe o okostnjakih, mrličih, ki nosijo na ramah mejnike, strahovih na pokopališču pa burijo marsikatero domišljijo… In navsezadnje je pokopališče naš »dokončni dom« bodisi v žari ali krsti… Tinkino sporočilo prav na pokopališču, da je noseča, pa nam tudi pove, da ni smrti brez rojstva in obratno…In še to pove predstava, da lahko prava ljubezen vzklije povsod, tudi na britofu! Kaj smo torej hoteli s to predstavo? Človeški teater!
To ujezi najstnico Tinko, ki odide s pogreba, »saj ne bo pozirala in igrala« na maminem pogrebu. Ker zet Mišo, ki s kamero snema dogajanje, taca po sosednjem grobu, ga zato napade lastnica sosednjega groba Antonija Močnik, ki ima tam pokopanega sina. Pride do prvega prepira med »sosedi«, ki pa seveda ni zadnji. Osamljeni in užaloščeni vdovec Jožko Ciglar hodi na grob k svoji Marički in ji tam popeva Kaj ti je deklica, na Močnikov grob pa hodi tudi vdova Amalija, ki je v sporu s taščo, saj ena zasaja na pokojnikovem grobu marjetice, druga pa mačehe…
Toda med »žalujočima ostalima« Jožkom Ciglarjem in vdovo Amalijo Močnik se na grobu spletejo simpatije kljub ostremu nasprotovanju Ciglerjevih hčera in tašče Močnikove. Ker se sovražijo, gre torej za »nekakšna Romeo in Julijo na pokopališču«. Na koncu ne več mladi par pobegne in se poroči, a se na dnevu mrtvih s pomočjo direktorja, grobarja, zalivalk vse nekako pomiri. Uporniška dijakinja Tinka pa pove, da je noseča in da se bo življenje lepo nadaljevalo… Pokopališče naj ne bo le strašljiv kraj, ampak metafora za naše življenje, odnose, jezo, ljubezen…
Sklepni song pravi, kaj se, človek, britofa bojiš, saj vendar večnost tu prespiš…
Kot avtor se seveda zavedam, da šale in komika niso »doma« na tako
svetem kraju, kot je pokopališče. Po drugi strani pa seveda ustvarjalca vabijo tudi »svete teme« in ne more sprejeti splošnega mnenja, da se ne spodobi delat komedijo na primer iz papeža, cerkve, mater, partizanov, domobrancev, domovine, veteranov, revežev, bolnikov …
Potem je teh tabujev preprosto preveč in njihovih varuhov še več.
Zato je moje mnenje, da je ni »prepovedane« teme, če avtor ne žali čustev in ne zasmehuje doseženih kulturnih vrednot. Tudi na pokopališčih se dogaja »teater« ( kostumi, scenska glasba, občinstvo, rekviziti…). Tudi te naše razkošne grobnice so včasih neke vrste postavljaštvo. Potrošniško tekmovanje v številu sveč in vencev ob dnevu mrtvih prav tako.
Komemoracije bodisi pred partizanskimi ali domobranskimi grobovi imajo včasih politično in ne častno dimenzijo… Zgodbe o okostnjakih, mrličih, ki nosijo na ramah mejnike, strahovih na pokopališču pa burijo marsikatero domišljijo… In navsezadnje je pokopališče naš »dokončni dom« bodisi v žari ali krsti… Tinkino sporočilo prav na pokopališču, da je noseča, pa nam tudi pove, da ni smrti brez rojstva in obratno…In še to pove predstava, da lahko prava ljubezen vzklije povsod, tudi na britofu! Kaj smo torej hoteli s to predstavo? Človeški teater!
Tone Partljič, pisatelj, komediograf in režiser
Tretja sezona nastopov dramske sekcije KD Pekre - Limbuš
Dramska sekcija se je februarja leta 2007 predstavila s prvo premiero, komedijo Čaj za dve, ki jo je avtor Tone Partljič tudi zrežiral. Z njo je navduševala domače občinstvo in občinstvo na gostovanjih v Črešnjevcu, Hočah, Radljah ob Dravi, na Špas festu v Mariboru, v Murski Soboti in v Radovljici. V predstavi je na domačem odru nastopal tudi mešani pevski zbor Ars Musicae pod vodstvom dirigenta mag. Roberta Šosterja. Uspešni nastopi so se nadaljevali še leta 2008. Dramska sekcija je s komedijo Čaj za dve sodelovala na 4. Festivalu komedije Pekre. Strokovna žirija je igralko Zorico Premovič za vlogo upokojene igralke Jasmine proglasila za najboljšo komedijantko. Tej ponovitvi na domačem odru so sledila še gostovanja v Miklavžu, v Domu Danice Vogrinec Maribor in v Bistrici ob Sotli. S častitljivo dvajseto predstavo smo v začetku letošnjega leta gostovali še v Veliki Nedelji.
Februarja leta 2008 se je dramska sekcija kulturnega društva predstavila z drugo premiero. Po sodobni komediji Čaj za dve je režiser Tone Partljič izbral Tri čitalniške šaloigre. V tem projektu sodeluje dvajset igralcev. Premieri sta v prepolni domači dvorani sledili še dve uspešni ponovitvi. S to predstavo smo nastopili tudi na Spas festu v Mariboru, gostovali v Radovljici, v Račah in za organizirani skupini gledalcev ponovno na domačem odru. V začetku letošnjega leta smo nastopili v gledališko – g lasbenem abonmaju v Staršah. Verjamem, da nas bodo s to predstavo še kam povabili.
Z komedijo Nasvidenje nad zvezdami, ki jo je avtor Tone Partljič tudi zrežiral, smo premierno nastopili 21. februarja 2009. Tudi v tej predstavi sodeluje 20 igralcev, kar je za igralsko skupino velik dosežek. Z veseljem smo medse sprejeli nove člane. Za razvoj skupine so še zlasti pomembni mladi člani. Zelo smo počaščeni, da se nam je tokrat kot gost pridružil tudi dramski igralec Marjan Bačko, dolgoletni član Drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru.
Spoštovane krajanke, spoštovani krajani, ljubitelji gledališča, pekrski in limbuški gledališki ljubitelji pričakujemo vašo pozornost in glasen aplavz.
Predsednica dramske sekcije Anica Jurkovič
Februarja leta 2008 se je dramska sekcija kulturnega društva predstavila z drugo premiero. Po sodobni komediji Čaj za dve je režiser Tone Partljič izbral Tri čitalniške šaloigre. V tem projektu sodeluje dvajset igralcev. Premieri sta v prepolni domači dvorani sledili še dve uspešni ponovitvi. S to predstavo smo nastopili tudi na Spas festu v Mariboru, gostovali v Radovljici, v Račah in za organizirani skupini gledalcev ponovno na domačem odru. V začetku letošnjega leta smo nastopili v gledališko – g lasbenem abonmaju v Staršah. Verjamem, da nas bodo s to predstavo še kam povabili.
Z komedijo Nasvidenje nad zvezdami, ki jo je avtor Tone Partljič tudi zrežiral, smo premierno nastopili 21. februarja 2009. Tudi v tej predstavi sodeluje 20 igralcev, kar je za igralsko skupino velik dosežek. Z veseljem smo medse sprejeli nove člane. Za razvoj skupine so še zlasti pomembni mladi člani. Zelo smo počaščeni, da se nam je tokrat kot gost pridružil tudi dramski igralec Marjan Bačko, dolgoletni član Drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru.
Spoštovane krajanke, spoštovani krajani, ljubitelji gledališča, pekrski in limbuški gledališki ljubitelji pričakujemo vašo pozornost in glasen aplavz.
Predsednica dramske sekcije Anica Jurkovič
Fotografije iz vaj in nekaterih predstav
Ni komentarjev :
Objavite komentar