Kulturno društvo Pekre - Limbuš: februar 2016

sreda, 24. februar 2016

Butalci, zopet v Pekrah, v nedeljo 28. februarja 2016, ob 17:00

Utrinki s premiere v nedeljo 21. februarja 2016 Gledališki list

petek, 19. februar 2016

Butalci - gledališki list, premiera 21. februarja 2016, ob 17:00

O Butalcih in mladinskem gledališkem ustvarjanju

Letošnja predstava je dramatizacija zbirke humoresk Frana Milčinskega BUTALCI. S pomočjo vodenih improvizacij mladih igralcev je uprizoritveno predlogo pripravila mentorica in režiserka Nika Bezeljak. V procesu smo se ukvarjali z oblikovanjem vlog kot karikatur in smo sistematično raziskovali slikovni in drugi referenčni material, ki je pomagal ustvariti like z značilnimi potezami, povezanimi z duhovitim besedilom. Tako vsak igra značilne poteze in arhetip izbranega vaškega predstavnika, ki se skupaj sestavijo v ogledalo družbe ali vsakemu prepoznavne domače, lokalne skupnosti. Predstava je tem smernicam sledila tudi pri oblikovanju likovne podobe kostumov in scenografije, ki namiguje na nekaj poznanega... Velik vložek mladih igralcev, njihove ideje, oblikovanje karakterjev in njihovih posebnih značilnosti so veliko bogastvo letošnje uprizoritve. Izbrano besedilo pa prav gotovo aktualno in kanonsko znotraj slovenske literature.

Mladinska gledališka skupina KD Pekre Limbuš deluje od leta 2010. Do letos je ustvarila že štiri uprizoritve z otroci in madostniki, osnovno- in srednješolci: Saj si vendar punca, Martin Krpan, Na odru in Kapitan John Piplfox. S svojimi predstavami nastopa predvsem na matičnem odru v Domu kulture Pekre, redno sodeluje na srečanjih JSKD, kjer je za svoje delo že prejela tako srebrno kot zlato plaketo. Vsako leto se širi krog sodelavcev in vedno znova se pridružujejo novi mladi člani. Namen je dviganje kvalitete in kulturno izobraževanje v kraju in med mladimi. Zato se skupina ukvarja tudi s spremljevalnimi dejavnostmi: organizacija festivala Noč Mladih, delavnice kreativnega pisanja, Male gledališke šole... Slednjo vodi gledališka režiserka Nika Bezeljak, pri pripravi produkcij pa sodelujejo še drugi člani: Polona Lah, Sergej Lah, Ana Težak Žmavc, Danijel Žmavc, Andreja Križaj, Rok Mlaker, igralec Miha Bezeljak in drugi, ki ob gledališki skupini odraslih vlagajo prizadevanja v vzgojo mlajše generacije kot podmladka društva.

Butalci, dober dan!

Fotografija: slovenskenovice.si

Besedo lahko pišemo z veliko ali malo, butalci in Butalci. Če gre za naslov knjige, prebivalce slavnih Butal, bomo že pisalo Butalci, če pa gre za katerega koli človeka, ki se je skregal s pametjo, pa lahko zapišemo kar z malo…
Fran Milčinski je bil je bil češkega rodu, oče, avstro ogrski davčni uradnik, se je pisal še Milchinsky, Fran se mu je rodil v Ložu na Notranjskem, kamor so ga oblasti poslale služit.
Rojstni dan je imel na isti dan kot France Prešeren 3. decembra. Leta 1867 je bilo, umrl pa je leta 1932 v Ljubljani. Slavni Butalci so izšli šele sedemnajst let po njegovi smrti. Češko poreklo smo omenili tudi zato, ker nekateri vidijo v njem
posebno varianto Dobrega vojaka Švejka… Oboje se je v Sloveniji dobro prijelo. Mogoče so popularni tudi zato, ker jih je oče pripovedoval svojim štirim otrokom…
Nekdo je zapisal, da bi Slovenci morali imeti doma tri knjige: sveto pismo, Prešernove Poezije in Butalce. Njegovi butasti Butalci imajo slavni rodovnik in izvirna imena, prvi je bil Kozmijan Butu, potem še kar Gregor brez Hlačnice,Tonček Šlibar, Podvrbosmuk, Gregor Copatka in tako dalje in tako dalje. Še posebej so znani butalski župan, policaj, razbojnik Cefizelj in bolha Šprinca Marogla, ki jim je zmerom izvolila župana. Hudobneži pravijo, da tako dobimo župana tudi v Mariboru.
Butalci so živi tudi letos še po sto letih, ko je izšla v časopisu Rogač prva butalska zgodbica. Zdaj pa so že doma povsod. Lahko ste jih videli letos v pustni povorki, posamezne zgodbe lahko kupite ilustrirane v premnogih slikanicah, sedaj pa jih lahko spoznate še na pekrskem odru. Okoli štirideset jih je! O, da bi bili samo v slikanicah in na odru! Ampak so okoli nas po celi mili domovini. Izmislili so si svoj način sporazumevanja, svoje smešne zgodbe in stavke, svoja prepričanja in zelo so srečni, da imajo Tepanjčane za sosede, ki jih sploh ne marajo, a večno posnemajo. Nekako tako kot Mariborčani Ljubljančane. Seveda, ko pa so v obeh mestih butalci.
Brati, gledati, poslušati Butalce je vedno veselo in lepo je tudi misliti: “ Hvala bogu, da nisem butalec…”! Toda kdo ve, butalska posebnost je, da butalci ne vedo, da so butalci… Če boste videli mlade igralce v Pekrah, boste lažje vedeli, če ste v kakem ožjem sorodstvu z njimi.

Tone Partljič