Butalci, dober dan!

Fotografija: slovenskenovice.si 

Besedo  lahko pišemo z veliko ali malo, butalci in Butalci. Če gre za naslov knjige, prebivalce slavnih Butal, bomo že pisalo Butalci, če pa gre za katerega koli človeka, ki se je skregal s pametjo, pa lahko zapišemo kar z malo…
Fran Milčinski je bil je bil češkega rodu, oče, avstro ogrski davčni uradnik, se je pisal še Milchinsky,  Fran se mu je rodil v Ložu na Notranjskem, kamor so ga oblasti poslale služit.
Rojstni dan je imel na isti dan kot France Prešeren 3. decembra. Leta 1867 je bilo, umrl pa je  leta 1932 v Ljubljani. Slavni Butalci so izšli šele sedemnajst let po njegovi smrti. Češko poreklo smo omenili tudi zato, ker nekateri vidijo v njem
posebno varianto Dobrega vojaka Švejka… Oboje se je v Sloveniji dobro prijelo. Mogoče so popularni tudi zato, ker jih je oče pripovedoval svojim štirim otrokom…
Nekdo je zapisal, da bi Slovenci morali imeti doma tri knjige: sveto pismo, Prešernove Poezije in Butalce. Njegovi butasti Butalci imajo slavni  rodovnik in izvirna imena, prvi je bil Kozmijan Butu, potem še kar Gregor brez Hlačnice,Tonček Šlibar, Podvrbosmuk, Gregor Copatka in tako dalje in tako dalje. Še posebej so znani butalski župan, policaj, razbojnik Cefizelj in bolha Šprinca Marogla, ki jim je zmerom izvolila župana. Hudobneži pravijo, da tako dobimo župana tudi v Mariboru.
Butalci so živi tudi letos še po sto letih, ko je izšla v časopisu Rogač prva butalska zgodbica. Zdaj pa so že doma povsod. Lahko ste jih videli letos v pustni povorki, posamezne zgodbe lahko kupite ilustrirane v premnogih slikanicah, sedaj pa jih lahko spoznate še na pekrskem odru. Okoli štirideset jih je! O, da bi bili samo v slikanicah in na odru! Ampak so okoli nas po celi mili domovini. Izmislili so si svoj način sporazumevanja, svoje smešne zgodbe in stavke, svoja prepričanja in zelo so srečni, da imajo Tepanjčane za sosede, ki jih sploh ne marajo, a večno posnemajo. Nekako tako kot Mariborčani Ljubljančane. Seveda, ko pa so v obeh mestih butalci.
Brati, gledati, poslušati Butalce je vedno veselo in lepo je tudi misliti: “ Hvala bogu, da nisem butalec…”! Toda kdo ve, butalska posebnost je, da butalci ne vedo, da so butalci…  Če boste videli mlade igralce v Pekrah, boste lažje vedeli, če ste v kakem ožjem sorodstvu z njimi.

Tone Partljič